Pregled mladih hovawartov v Velenju

Naša Sekcija za hovawarte je že drugič organizirala pregled vseh mladih kužkov. Seveda jaz tam nisem smela manjkati ;-)

Na poligon v Velenju smo z mojimadvema prispeli okoli 14.ure in še preden sem se dobro razgledala, sem se že znašla na poligonu. En cel trop ljudi me je čakal tam. "Kaj pa zdaj spet hočejo od mene?", sem se spraševala, ko zaslišim:"Pridi, greva!" In sem šla. Če je Bojana zraven, mi že ne bo hudega...japajade. Naslednji hip mi ena, sicer prijazna gospa, že razteguje gobček in mi šlata zobe. Okay, no, saj imam vse, tako kot je treba. Takoj za tem že pride z eno leseno palico, jaz pa rep med noge. "Nič ne bo hudega, samo izmerili te bomo!" Jaz že vem, kako sem velika, dajte mi mir.

Sledilo je ogledovanje z vseh strani, da sem se čisto zasekirala, kako naj se postavim, da bom izpadla čim lepša...Potem sva morali teči. No, to že gre, še sploh, ker lahko malo skakljam in grizem povodec, hehe. Ko sva hodili naravnost, nekaj zaropota kot hudir. Kaj pa je bilo to? Nekaj rožljajočega v vreči, pa še povohati sem morala. Prav, no, v drugem poskusu je šlo. Gremo naprej. Naenkrat zagledam nekaj kosmatega...jaaajk, kaj pa je to za en vrag? Me je kar odneslo stran, Bojana pa je vztrajala, da moram it pogledat. Zakaj že? Aja, da so videli, če si upam. Pih.

Potem je sledila igra. S klobaso. To imam najraje, igro namreč. Najprej z Bojano, potem pa je vrgla klobaso enemu gospodu v rdečem kombinezonu. Prijazen fant, mi je vrnil klobaso, da sem lahko tekla prav važno z njo, kot s trofejo hihihi...ves čas pa je tisti trop ljudi hodil za mano in me spremljal po celem poligonu. Uh, kako sem pomembna.

Nazadnje sva morali iti še v skupino ljudi. Šala mala, to smo vendar ves čas delali v šoli! A je to vse?? Potem pa je tista prijazna gospa nekaj govorila moji Bojani. Gospa Sabine Kerschner se na stvari spozna, saj je tudi sama vzrediteljica, sodnica, markerka, skratka specialistka za hovije. Nisem prav nič razumela, menda je gospa Avstrijka. Od tam je doma ena moja babica hehehe, pa vseeno nič ne znam.

No, skratka, kot sem potem slišala govoriti mojadva, sem se dobro odrezala. Menda imam vse tako, kot mora biti, le malce plašna sem. A je kaj čudno, če pa mi raztegujejo čeljust in mi podtikajo razne metre, verige, medvede..., jaz pa sem tako scrkljana, da se vedno skrijem med noge, če mi preti kakšna nevarnost. Ja, se bo treba počasi osamosvojiti:-)

In čemu služi ves ta direndaj? Da naši lastniki vedo, v kaj se razvijamo njihovi kužki, kar jim bo prišlo prav pri nadaljni vzreji....karkoli že to pomeni. Menda me nekaj podobnega čaka novembra v Avstriji...jah, kaj morem.

Je bilo pa fajn, ker sem spet lahko videla moja vzreditelja Miro in Srečka in moje 3 bratce. Jooj, kolk sem manjša od njih. Jaz prava punca, oni pa že skoraj odrasli fantje. Le kaj nas še čaka?

Evo, tole pa so utrinki iz pregleda....

By Nesska