Nessa is going to be mommy:-)))

My dear friends!
It's been a while since my last post - again:-) A lot of things has happened and my mommy posted it on my web site, so you're very welcome to read it - some of articles are in english now:-)The most important thing is as it follows:

I'm very happy to inform you that I'm expecting my first puppies:-))))

My husband is beautiful black and ten hovawart Berlingo Milas Moravia. He is a great family dog, very gentile and calm, so I'm very happy to met him. It was love at first sight and he was such gentelman. Luckily he lives in Ljubljana so he is only few km away:-)

Puppies are expected on 12. June. Cross your fingers and wish me luck:-) And visit now and then my web site http://hovawart-vombarogianland.si to find out what's new:-) Oh, yes: I'm on FB too as Kennel vom Barogian Land and my mommy as Bojana Razpotnik. Join me :-))
Many hugs and big kiss from mommy to be,
yours Nessa

Nachzuchtbeurteilung (NZB)...

...ali po naše ocenjevanje mladih plemenjakov - oziroma pregled legla.

Pri nas sem tak pregled že uspešno opravila oktobra v Velenju(Pregled mladih psov), vendar ta pregled pri nas ni zavezujoč, je samo smernica za nadaljne delo.V Avstriji pa imajo tole reč s hovawarti resno urejeno in morajo kužki opraviti kar tri stroge preglede, preden dobijo dovoljenje za parjenje. Najprej NZB, kjer mladega kužka izmerijo, ga vsega pregledajo, ocenijo postavo, gibanje, na koncu pa pride še preizkus karakterja. Ves ta postopek se ponovi na Jugendbeurteilung(JB) in Zuchttauglichkeitsprufung(ZTP), samo, da je vsakič veliko strožji. V veliko primerih se zgodi, da kuža ZTP ne opravi in potem nima papirjev za parjenje....komplicirano, kaj? Je pa za nas, slovenske hovije, še en bistven pogoj, da lahko opravljamo v Avstriji te izpite - vsaj en prednik mora bit od tam. Jaz lahko ponosno povem, da je moj ati Amun von der Pyramidenhovis, iz znane avstrijske psarne Pyramidenhovis, zato ni bilo težav....

No in tako se je moj NZB odvijal včeraj, v Avstriji, bogu za hrbtom, v zaselku Kirschstetten pri Dunaju. Ampak res bogu za hrbtom. Debelih 6 ur vožnje v eno smer...

Zjutraj ob pol dveh (!!!) se je pri nas doma začelo ropotanje. "Ja, a se vama je zmešalo?? Pa ravno lepo sem začela sanjati!" Potem sem ugotovila, da se nekam odpravljamo. Očitno nekam daleč, glede na prtljago, ki mi je dobro poznana iz razstav :-( . No, prav. Po trdi temi se nekaj časa vozimo, jaz seveda vmes dremam, ko se avto ustavi. Kaj to slišim in vidim? Juhu, moj bratec Nash je tu s svojim Jožetom! Pa Dina in Isa s Tanjo! No, fajn. Skupaj se odpravimo naprej. Spet dolga vožnja, vmes se je zdanilo, ko se končno zadaj odprejo vrata in lahko skočim ven. "O, Nash, živjo, kako si preživel tole vožnjo?" sem vsa zadovoljna skakala v njega...pa se ni bilo časa igrati. Bojana me je odpeljala na poligon, kjer so me zopet pričakovali ljudje. No, ja, ponovil se je postopek iz Velenja...raztegovali so mi gobček, mi šteli zobe, me merili, potem pa spet igra z markerjem, nato na sprehod, kjer je spet z velikim hrupom padla veriga, pogledat pa sem morala tudi lutko, Gustav ji rečejo. Pih, šala mala. Zdaj se ne bojim več.

Z Nashem sva bila oba zelo pohvaljena, da sva lepa in sploh krasna predstavnika hovijev. Ocenjevala nas je sodnica Evelyn Hohman iz Nemčije, asistirala pa ji je sama gospa Susanne Saulich, avstrijska vzrejna referentka, ki bo nekoč morda odločala, katerega fanta lahko imam :-)

No, tako, še ena preizkušnja je za mano. Filmček še sledi, zdaj pa samo nekaj slikic, ki jih je posnela Regina, vzrediteljica mojega atija Amuna.

Kaj moram narediti? A sem bila v redu? Za konec še skupinska slikca:
Nash, Conquita-Nasheva in moja babica, Aquana-najina teta in jaz

By Nesska

Pregled mladih hovawartov v Velenju

Naša Sekcija za hovawarte je že drugič organizirala pregled vseh mladih kužkov. Seveda jaz tam nisem smela manjkati ;-)

Na poligon v Velenju smo z mojimadvema prispeli okoli 14.ure in še preden sem se dobro razgledala, sem se že znašla na poligonu. En cel trop ljudi me je čakal tam. "Kaj pa zdaj spet hočejo od mene?", sem se spraševala, ko zaslišim:"Pridi, greva!" In sem šla. Če je Bojana zraven, mi že ne bo hudega...japajade. Naslednji hip mi ena, sicer prijazna gospa, že razteguje gobček in mi šlata zobe. Okay, no, saj imam vse, tako kot je treba. Takoj za tem že pride z eno leseno palico, jaz pa rep med noge. "Nič ne bo hudega, samo izmerili te bomo!" Jaz že vem, kako sem velika, dajte mi mir.

Sledilo je ogledovanje z vseh strani, da sem se čisto zasekirala, kako naj se postavim, da bom izpadla čim lepša...Potem sva morali teči. No, to že gre, še sploh, ker lahko malo skakljam in grizem povodec, hehe. Ko sva hodili naravnost, nekaj zaropota kot hudir. Kaj pa je bilo to? Nekaj rožljajočega v vreči, pa še povohati sem morala. Prav, no, v drugem poskusu je šlo. Gremo naprej. Naenkrat zagledam nekaj kosmatega...jaaajk, kaj pa je to za en vrag? Me je kar odneslo stran, Bojana pa je vztrajala, da moram it pogledat. Zakaj že? Aja, da so videli, če si upam. Pih.

Potem je sledila igra. S klobaso. To imam najraje, igro namreč. Najprej z Bojano, potem pa je vrgla klobaso enemu gospodu v rdečem kombinezonu. Prijazen fant, mi je vrnil klobaso, da sem lahko tekla prav važno z njo, kot s trofejo hihihi...ves čas pa je tisti trop ljudi hodil za mano in me spremljal po celem poligonu. Uh, kako sem pomembna.

Nazadnje sva morali iti še v skupino ljudi. Šala mala, to smo vendar ves čas delali v šoli! A je to vse?? Potem pa je tista prijazna gospa nekaj govorila moji Bojani. Gospa Sabine Kerschner se na stvari spozna, saj je tudi sama vzrediteljica, sodnica, markerka, skratka specialistka za hovije. Nisem prav nič razumela, menda je gospa Avstrijka. Od tam je doma ena moja babica hehehe, pa vseeno nič ne znam.

No, skratka, kot sem potem slišala govoriti mojadva, sem se dobro odrezala. Menda imam vse tako, kot mora biti, le malce plašna sem. A je kaj čudno, če pa mi raztegujejo čeljust in mi podtikajo razne metre, verige, medvede..., jaz pa sem tako scrkljana, da se vedno skrijem med noge, če mi preti kakšna nevarnost. Ja, se bo treba počasi osamosvojiti:-)

In čemu služi ves ta direndaj? Da naši lastniki vedo, v kaj se razvijamo njihovi kužki, kar jim bo prišlo prav pri nadaljni vzreji....karkoli že to pomeni. Menda me nekaj podobnega čaka novembra v Avstriji...jah, kaj morem.

Je bilo pa fajn, ker sem spet lahko videla moja vzreditelja Miro in Srečka in moje 3 bratce. Jooj, kolk sem manjša od njih. Jaz prava punca, oni pa že skoraj odrasli fantje. Le kaj nas še čaka?

Evo, tole pa so utrinki iz pregleda....

By Nesska

Počasi sem rasla v malo damo

Moji dnevi do 1 leta so potekali zelo hitro in živahno. Ves čas se je nekaj dogajalo. Vsaj dvakrat na dan so naju z Bello peljali na travnik na sprehod. Bella se je ponavadi vlegla na začetku travnika in me ves čas spremljala z očmi. Če pa se je počutila bolje, sva uganjali prave norčije ...večinoma mi je pustila, da sem se valjala po njej in se delala, da sem taglavna hihihi.

Včasih, ko sem ji kar preveč natežavljala, pa mi je morala pokazati, da je še vedno ona šef...

Ti bom že pokazala, tamala...

Pri vsem tem valjanju po tleh sva se seveda tudi umazali, tako da je vsake toliko časa sledilo kopanje. Ne razumem sicer, zakaj je to treba...sebi se nisem zdela prav nič umazana, črna sem bila kot vedno, pa še svoj vonj sem imela ;-). No, ja, na koncu koncev pa kopanje niti ni tako slabo, še posebej, ker so ...

...me potem faaaaajn crkljali in mi govorili, kako sem lepa, hehe.

Prišlo je toplo poletje in odpravili smo se na kratek dopust na morje, v Strunjan. Morja od blizu sicer nisem občutila, ker je bilo zelo vroče, na plaži pa do večera veliko ljudi, zato me mojadva nista utrujala, sem rajši ležala cel dan z Bello v senčki. No, ja, naj bi ležala. Ampak ker sem bila pravi pasji froc, sem stikala okoli po soncu toliko časa, da sem imela jezik do tal. Takrat se Bojana odloči - pod tuš z mano! Takrat sem videla, čemu ljudje pravijo "kot polit cucek" hahaha... Saj sem že ohladila, no !

Tudi Bella je bila deležna "obdelave" hehehe..
...še posebej temeljito pred odhodom domov :-o .

Dnevi so se krajšali, postalo je hladno, zato smo izkoristili vsak lep dan za sprehod...

...po travnikih,po gozdu, tudi v mesto so naju peljali na sprehod.

Sledil je dopust v Termah Olimije. Fensi. Ko smo se sprehajali okoli hotela, smo bili glavna tarča pogledov. No, jaz in Bella, seveda, mojimadvema pa se je zdelo fajn, da so ju vsi občudovali, kako lepe kužice imata. Če sem čisto iskrena so občudovali Bello, zame pa so spraševali, če sem njen ponesrečen mladiček hahaha...za hovawarta seveda še niso slišali. Bo treba naredit nekaj na tem področju....

Prišla je zima. Nekajkrat vmes sem celo videla, kaj pomeni besedica "sneg", saj ga je bilo le za vzorec. Še dobro, da so me poslikali, da imam za spomin. Tudi prvo Novo leto sem praznovala, seveda v obvezni opremi. Za darilo sem dobila pravo novoletno piskajočo žogico.Take imam najraje in potem "natežavljam" s tistim uiuiuiu cel dan hehe.

Jaz moram tukajle pozirat v tej hecni kapi,

Mico se pa lahko zadaj na radiatorju izležava, a ne?

Ves čas pa je bilo seveda veliko crkljanja, na katerega sem se že dodobra navadila in zato včasih kar sama zlezem v naročje ;-). Predvsem pa sem se zelo navezala tudi na Bello, ki sem ji rekla kar "moja krušna mamica". Vse dneve sva pretičali skupaj, tudi ponoči sem včasih ušla k njej na posteljo. Takrat je bila doma še Tejica in sva se jo z Bello ves čas tiščali, najraje takrat, ko se je učila. Z nama je bil seveda tudi muc, včasih eden, včasih oba.

By Nesska

Moj Nejc

Moj Nejko

Kmalu po mojem prihodu v novi dom smo dobili obisk Igorja jr. in njegove Špele, ki stanujeta v Kamniku. Zelo prijazna sta, še sploh Špela, ki ima zeloooo rada živali. Doma v Dramljah imajo starši mojo daljno sorodnico po genih, irsko seterko Kimi, zato me je takoj vzljubila, šemo malo.

No, kakorkoli že, tistega dne sta prav previdno nosila nekaj v rokah. Nekaj majhnega. To pa sem morala videt, nujno! In sem skakala u luft in skakala, dokler se ni Bojana s tisto štručko v rokah sklonila k meni in mi pokazala - človeškega mladička. Joooj, kako je zanimivo dišal, po mleku, tako kot jaz včasih. Pa nekaj je migal, očitno me je vabil igrat. No, tole pa ne bo šlo, so govorili, da ga bom opraskala ali ugriznila, ker sem še premajhna. Veste kaj, bom pa ja vedela, kako se igrat! Na tla mi ga dajte, pa boste videli. Pa se nekako niso strinjali s tem in mi ga umaknili v eno gajbo, ki ji rečejo voziček. In je tam kar ležal, namesto da bi se jaz igrala z njim. Ko še malo zraste, se bosta pa igrala, so rekli. Pih! No, me prav zanima, kdaj bo tole kaj zraslo, sem si mislila. Ampak polizala sem ga pa, na hitro, večkrat hehe.

No, čez čas, ko so me že tolikokrat dražili z njim, so mi dovolili vedno bližje. Nejc je bil strašno navdušen nad mano, kar cvilil je in me grabil za dlako, jaz pa sem ga lahko na hitro polizala, če ni videl Igor jr., hehe. Špela je faca, ona mi dovoli. Pravi da je prebrala, da imamo psi sterilno slino, faca jedna. Jah, ona je bibliotekarka v NUK-u in ogromno prebere. Hvalabogu tudi kaj uporabnega, tako kot je tole s slino ;-).

Se nadaljuje....

By Nesska

Spoznavanje širše okolice mojega doma

Rekli so mi, da doma ne smem lulat in da me bodo peljali na travnik, tja, kamor hodi vsak dan Bella. In hop, že sem bila spet v naročju. Zakaj pa ne smem sama tečt? "Nesem te, ker je travnik zate daleč in ti še ne smeš toliko hoditi", mi je pojasnila Teja. Pa še cesta je bila vmes, jaz pa mala, živahna navihanka. Potem pa - presenečenje na celi črti. Od nekje se je prikazal še en muc, črn, Šemso mu je bilo ime. In smo šli. Vsi skupaj, v procesiji. Bella naprej, po pločniku, seveda, Teja z mano za njo, za nami pa je ves čas tekel Šemso. Haha, prav smešni smo bili, postali smo prava atrakcija v okolici. Še celo cesto smo prečkali po pravilih, na prehodu. Bella je že dolgo vedela, da mora počakati pred prehodom Tejo. Na travniku me je Teja spustila dol. "Zdaj pa teci lulat !" Pa sem res tekla, saj se mi je zelooo mudilo.Takole smo tekli na travnik...

Kam pa greva, Bella?

Počakajte, me, no!

Uff, malo se spočijem, potem pa naprej...

Po končanem jutranjem sprehodu pa se prileže še papica....mmmmm.

Vedno sva z Bello jedli skupaj, le da je ona jedla leže, ker ni mogla stati toliko časa zaradi njenih bolanih nogic. Na koncu pa sva dobili še priboljšek. Sedaj sem dokončno spoznala: TUKAJ MI BO LEPO! To je zdaj MOJA družina.

Moj novi dom

Ves čas poti od Velenja do Lavrice sem se stiskala v naročju. Le kam zdaj grem? Tema je in nič ne vidim. Avto se končno ustavi. "Zdaj si tukaj doma, mala Nesska", zaslišim Bojano. Teja me nosi ves čas v naročju, da se ne bi preveč prestrašila.

V tistem hipu priteče nekaj gromozanskega. Aja, to je Bella, saj sem jo že videla. In takoooo zelo prijazna je. Takoj me je vzela v zaščito.

Kaj pa je tole? Uff, muc, Mico mu je ime. Pusti me, saj ti nič nočem...no, ne še, boš že videl kasneje, hihihihi...

Pozno je bilo, prišel je čas za spanje. Kje bom pa zdaj spala, ko nimam več bratcev in sestric, se vprašam? A bom zdaj pri tebi, na tvoji postelji, Bella?

Pa je prišla Bojana pome, češ da bom spala pri njej. A tule? Hmmm, tole je pa fino, cel luksus;-) Naenkrat sem se počutila varno, lepo. Takole bo torej moje novo življenje in moja nova družina. Vesela sem, da so izbrali mene.....juhu, jutri pa novim dogodivščinam nasproti.

Lahko noč :-)))

In odšla sem iz gnezda....

Svoje domovanje pri Novakovih sem zapustila kot prva izmed nas osmih bratcev in sestric v petek, 27.6.2007.Zjutraj se je začutil pri nas nek nemir...vsi so bili nekaj žalostni, stiskali so me in se slikali z mano...še zadnjič, so rekli. Zakaj že? Prišel je dan odhoda, so govorili.

Mira: Še zadnji objem

Srečko: Pridna bodi, Nesska

Katja: Adijo, Nesska

Tilen: Moja,moja

Ko sem zagledala Bojano in Tejo, mi je postalo jasno...Pome sta prišli proti večeru, medtem ko je bil Igor še v službi, saj nista mogli zdržati do vikenda. Ko sta vstopili skozi vrata, smo se vsi poskrili po kotih, ker smo slutili, da se nam bo zgodilo nekaj novega. Takrat se mi je zdel ta trenutek nekaj zelo hudega, saj nisem vedela kaj me čaka.... uhh, ko bi takrat vedela, da grem k tako dobrim ljudem, se ne bi tako bala.

Grem v novi dom....

Kako sem spoznala mojo novo družinico

Nekega dne smo dobili obisk. Eni veseli ljudje so nas prišli pogledat. Čisto so se raznežili, ko so nas videli in nas vse po vrsti vzeli v roke in crkljali.
Slišali so se sami vzdihi:"Joooj, poglej tegale...pa tegale...joooj, kolk so luštni, za pojest." Meni ni bilo nič jasno. Kaj pa hočejo tile od nas? Nas gledajo čisto drugače od običajnih obiskov? Vsi kužki smo se kar poskrili po vseh kotih. Potem pa sem slišala, kako si nas izbirajo..."Katera je pa tale?", zaslišim in že se znajdem v rokah prijaznega dekliča. "Tole je pa Nessa", odgovori Mira. "Kaj pa če bi bila tale naša?" Naša? Hmm, kaj pa je zdaj to? Ne grem nikamoooooor, mir mi dajte. Potem pa se zraven prikaže še en gospod z brki. In me božajo, božajo.... vsi trije. Hmmm, saj to pa ni tako slabo, so prav tako nežni kot sem navajena do sedaj. Potem pa pripeljejo še eno veliko zverino in me pomolijo njej pod nos. Tole pa ni moja mamica, čeprav je silno prijazna. Pravijo: "Bella, a ti je tale všeč, bi jo imela za igrat?" Le kaj se dogaja?

Jaz, baby Nesska

Po prvih 13 dneh življenja v temi in zanašanja na svoj voh, sem se končno odločila spregledati. Pravijo, da sem imela čudovite modre očke (saj kateri mladiček jih pa nima hehehe...).

Jest mam pa lepe modre očke :-) A sem pipi?

No, najprej sem raziskovala bližnjo okolico mojega bivališča, kmalu pa sem korajžno odkorakala po svetu. No, po zame omejenem svetu;-) Najraje pa sem se igrala, seveda :-) S Srečkotovim natikačem, če se je le dalo hihihi...pa škatla je bila zakon ;-)

Lepo sem tudi pridobivala na teži, saj sem imela pri 3 tednih kar 1242 gr, kar pa ni dolgo trajalo...kmalu sem postala najmanjša od vseh, šmrk. Vam bom jaz že dala najmanjšo...sem bila pa toliko bolj korajžna, spretna, igriva in nagajiva, saj sem prebutala tudi najmočnejšega blondinca Nerona, ki je imel na koncu kar 2,5 kg več kot jaz! Pih, pa kaj zato. Če je pa ves čas rinil vame. Mikastila sem ga toliko časa, da se je odvlekel v kot in se delal, da spi, reva.

Poseben dogodek pri Novakovih je bilo naše hranjenje. Pravzaprav nikoli nisem bila posebej lačna, zato sem kaj kmalu zapustila svoj prostor ob skodelici in poizkusila pri sosedu, če ima kaj boljšega. Seveda pa sosed ni bil ravno navdušen nad mojim vtikanjem gobčka v svojo skledo in prepir je bil hitro tu. Zato je bil pri hranjenju vedno prisoten kdo od naših vzrediteljev, da je delal red in poskrbel, da je vsak od nas jedel iz svoje skledice. Jedli smo brikete z različnimi dodatki: ribami, zelo radi smo imeli skuto, pa pretlačen korenček z olivnim oljem, pa sir, radi smo se sladkali tudi s čokolinom....mljask. Le-tega pa so bili manj veseli naši ljudeki, saj smo bili po pospravljenem obroku čokolina pravi mali packi: namazani okoli ust, po tačkah, po hrbtih, po repih…ah, no, ja, če pa smo bili takoooo ljubki.

Po 6 tednih so nas prvič odpeljali na izlet. Juhu, trave in prostora za norenje kolikor hočeš. Na koncu smo vsi utrujeni popadali v nežen spanec.... Lahko noč!

By Nesska